De la Rive je že leta 1843 predlagal, da bi bilo mogoče rjavi manganovec uporabiti kot depolarizator, a šele Leclancheju se je leta 1868 posrečilo zgraditi tak element.
Za pozitivno elektrodo je uporabil pravokotno ogljeno palico s svinčeno glavo z vijakom. Ogljeno palico je postavil v polprepustno glinasto posodo, v prostor okrog nje pa je natlačil zmes rjavega manganovca in drobljenega oglja. Da zrna ne bi padla iz glinene posode, jo je na vrhu zalita s smolo. Tako sestavljeno celico je postavil v štirioglato stekleno posodo z okroglim, na eni strani izbočenim vratom. Na tem mestu se v posodo vtakne negativno elektrodo iz cinka v obliki palice, ki ima na gornjem koncu privarjeno žico. Za elektrolit je uporabil koščke salmiaka (amonijev klorid), raztopljene v destilirani vodi, približno 100 gramov na liter. V sklenjenem elementu se sprošča salmiakov klor, ki se s cinkom spaja v cinkov klor. Salmiak ima isto vlogo kot v prejšnjih elementih žveplena kislina. Ko klor izstopi iz salmiaka, se ostanek amonija razkroji v amoniak in vodik. Amoniak iz elementa uhaja v zrak, vodik pa se spaja z enim delom kisika rjavega manganovca, tako da nastane voda. Nekaj let pozneje je nemški telegrafski uradnik Fleischer element zelo izboljšal, tako da je povečal površino cinkove elektrode, ki je tako dobila obliko valja. Večja površina cinka zmanjšuje notranjo upornost in povečuje jakost toka. V začetku prejšnjega stoletja je bil zelo razširjen vrečasti element.
To je posodobljen Leclanchejev člen, ki je dobil ime po vrečki, ki nadomešča polprepustno glinasto posodo, druge sestavine pa ostanejo enake. Po površini vrečke so nameščene keramične kroglice, ki preprečujejo dotik pozitivne in negativne elektrode. Za pravilno postavljanje elektrode v kozarec uporabljamo stekleni podstavek, ki z rebri drži cinkovo elektrodo stran od vrečke. Napetost elementa je približno 1,5 volta, notranja upornost pa od 0,7 do 1,5 oma. Uporabljal se je pri naročnikih z induktorskimi telefoni, kar je oteževalo vzdrževanje. Nekoč so monterji porabili precej časa za vzdrževanje baterij. To je sestavljeno iz čiščenja elektrod in dolivanja destilirane vode. Splošno čiščenje elementa so opravili vsakih 6 do 12 mesecev – oprali so kozarec, zamenjali elektrolit in elektrode očistili nesnage.
Menjavo cinka so opravili, ko je bil požrt in izrabljen. Vrečko so zamenjali šele takrat, ko očiščeni element ni razvil napetosti, višje od 0,7 volta. Da bi se izognili vsem težavam vzdrževanja vrečastih elementov, so jih nadomestili mokri členi.
