Komaj nekaj let po izumu telefona so se v Ameriki že pojavili prvi patenti za avtomatizacijo krajevnega telefonskega prometa. Večino teh izumov zaradi njihove nepraktičnosti niso prav dolgo uporabljali, bili so le predhodniki centralno baterijskega sistema.
Leta 1891 pa je dal Amerikanec Almon Strowger s svojim stodelnim dvigalno-vrtilnim izbiralnikom trdno osnovo za razvoj avtomatske telefonije. Električno gledano je imel izbiralnik en vhod in 100 izhodov. V osnovi je pogonska naprava sestavljena iz dveh elektromagnetov in vzvodov, od katerih prvi najprej dviguje, drugi pa vrti dvigalno-vrtilno kljuko, na kateri so tri kontaktne ročice, ki se gibljejo po kontaktnem polju s po trikrat stotimi kontakti. Dvigalno-vrtilne izbiralnike ločimo na dve vrsti izbiranja, na prisilno in prosto izbiranje. Izbiranje je prisilno, kadar izbiralnik deluje pod vplivom izbiralnih impulzov številčnika telefonskega aparata. Prosto izbiranje pomeni premikanje stikalnega člena neodvisno od drugih vplivov, ko mora izbiralnik sam poiskati pot k naslednji izbiralni stopnji.
Ko se zveza konča, se izbiralnik vrne v svoj mirovni položaj in je pripravljen za naslednjo zvezo. Pri starejših izvedbah dvigalno-vrtilnih izbiralnikov, kjer se stikalni člen po isti poti vračal v mirovni kot v delovni položaj, pa so se kontaktne lamele neenakomerno trošile, kar je povečevalo stroške vzdrževanja central. Vrtilni in dvigalno-vrtilni izbiralnik sta poleg relejev, kondenzatorjev in dušilk, najpomembnejša sestavna dela avtomatskih telefonskih central koračnega sistema. Te pa so glede na kapaciteto sestavljene iz predizbiralnih stopenj, skupinskih stopenj in linijske izbiralne stopnje. Centrale koračnega sistema delujejo preprosto, komplicirani pa so številni mehanski organi, ki jih posredno upravlja naročnik s svojim številčnikom. Zaradi tega so bile tudi pogosto napake. Za tisti čas je bila to zelo napredna tehnika, ki je koračnim centralam omogočila velik razcvet po vsem svetu.
Leta 1892 je bila zgrajena prva javna avtomatska telefonska centrala koračnega sistema v ameriškem mestu La Porte. Sledile so še druge in leta 1899 so v mestu New Bedford zgradili centralo za 100.000 priključkov.
V Evropi je bila zgrajena prva avtomatska telefonska centrala za javni promet šele leta 1908 v Nemčiji v mestu Hildesheim.
Na slovenskih tleh so prvo avtomatsko telefonsko centralo s kapaciteto 1000 telefonskih priključkov zgradili v Ljubljani leta 1927.
V začetku so zveze med centralami posredovali telefonisti ročno. Kasneje je prišlo do višje stopnje avtomatizacije. Centrale so povezane v skupine, v katerih se naročniki lahko avtomatsko kličejo med seboj.
Ko se je telefonija razširila prek meja posameznih držav, so se pojavili problemi, kako reševati tehnična in tarifna vprašanja vseh držav. Leta 1924 je francoska vlada povabi vse države, da bi se pogovorile in sporazumele o problemih telefoniranja na daljavo.
