Imenovali so ga tudi Eiffelov stolp ali skeletofon – okostnjak
Predstavljeni eksponat je bil izdelan v Stokholmu leta 1912. Kljub starosti je dobro ohranjen in je v izvirnem stanju. Pri Ericssonu so v času proizvodnje izdelali dva milijona skeletofonov. Ta model si prav gotovo zasluži častno mesto v zgodovini telefonov.
Induktor je v bistvu elektromagnetni generator na ročni pogon. Proizvaja izmenično napetost oziroma tok za poziv. Ko vrtimo ročico induktorja, magnetne silnice sekajo vrtečo železno kotvo, na kateri je navitje iz tanke izolirane bakrene žice. V navitju se inducira izmenična napetost. Na čelni strani induktorja je montirano kontaktno pero za odvzem toka.
Pri pozivanju zavrtimo ročico induktorja približno trikrat v sekundi. Prenosno razmerje zobatih koles je ena proti pet, kar omogoči frekvenco pozivnega toka približno 15 Hz. Pri normalni uporabi so os induktorja enkrat letno oljili, zobata kolesa pa rahlo premazali z vazelinom.
Vilično stikalo ima nalogo, da s svojimi kontaktnimi peresi vključi ali izključi pozivne ali govorne tokokroge na vodu. Kontakti stikala se preklapljajo, ko dvignemo ali položimo slušalko. Zunanji del viličnega stikala je izdelan iz ponikljane medenine in umetelno oblikovan. Eksponat dodatno krasijo solzice, ki pa jih ni bilo pri vseh modelih.
Naloga oglenega mikrofona je, da zvočno valovanje pretvori v električno valovanje. Na sliki je vidna ogelna membrana mikrofona. Za njo stoji majhna oglena skledica, do polovice napolnjena z oglenim zdrobom. Med membrano in skledico je vstavljen klobučevinast prstan, ki ublaži tresenje membrane in preprečuje razsipanje oglenega zdroba.
Slušalka spreminja električna nihanja v zvočna. Ima trajen magnet podkvaste oblike, polove čevlje iz mehkega železa, na katerih so nameščene tuljavice, ki so navite s tanko bakreno izolirano žico. Pred polovimi čevlji je membrana iz tanke železne pločevine.
Indukcijski zvonec ali zvonec na izmenični tok omogoča zanesljivo delovanje pri majhni porabi elektrike. Na trajnem magnetu je gibljivo nameščena kotvica, katere podaljšek je kladivce, ki udarja ob skodelice. Jarem nosi jedra z navitji. Ko teče izmenični tok skozi navitja, spreminja magnetno polje, zaradi česar kotvica niha, tako da njen podaljšek s kladivcem udarja ob skodelice.
Indukcijska tuljava je postavljena v lesen stebriček pod vilicami. Omogoča telefoniranje na velike razdalje, ker mikrofon in slušalka nimata več galvanskega stika. Tuljava je zgrajena iz odprtega železnega jedra, sestavljenega iz butarice tankih železnih žic, lesenega tuljavnika ter primarnega in sekundarnega navitja.
Kovinske noge so izdelane iz trajnega magneta in so obenem magnetne kotve induktorja. Privlačno so jih okrasili in s tem polepšali ves telefon.
Priključna rozeta je s telefonom povezana s pomočjo petžilne v kito pletene vrvice. Poleg drugih priključnih sponk sta na rozeti še dve linijski prenapetostni zaščiti, ki se skrivata pod dvema ponikljanima vijakoma.
Preprosto ožičenje s tkaninsko izolacijo je postavljeno v utore ebonitne plošče in povezuje sestavne dele telefona, kontakte viličnega stikala, induktorsko tuljavo in priključne sponke.
Na spodnjem delu kovinskih magnetnih nog sta dva napisa, ki dodatno označujeta proizvajalca: LM ERICSSON STOCKHOLM
Število udarcev kladivca ob zvočili (zvonec) je odvisno od frekvence pozivnega toka. Pri frekvenci 15Hz dobimo 30 udarcev, ker izmenični tok tridesetkrat na sekundo menja smer. Ponikljani medeninasti skledici dajeta lep in močan zvok.