Ko je Alexander Graham Bell 10. Marca 1876 prisilil železo, da spregovori, je s svojim izumom uresničil pradavno človekovo željo, da prenese svoj glas v daljavo. A kljub velikemu pomenu njegovega izuma, je ta pri nekaterih vzbujal dvom. Ko je zaradi finančnih težav svoj patent ponudil v odkup družbi Western Union Telegraph,so ponudbo zavrnili. Predsednik družbe je izjavil, da ne razume, kako bi Bellova igrača lahko koristila podjetju. Iz tega lahko ugotovimo, da se je telegrafska družba zbala za svojo prihodnost, a kmalu se je izkazalo, da je bila prihodnost prav v telefonu. Že nekaj let kasneje so začeli graditi velike telefonske centrale.
Maja 1877 Bell doživi veliko moralno priznanje. Charles Williams, eden od vodilnih proizvajalcev telegrafov in drugih električnih naprav, ga je zaprosil, naj mu zgradi petdeset kilometrov dolgo telefonsko linijo med tovarno in počitniško hišo. Tako je nastala prva stalna telefonska linija na svetu, ki je potrdila uspeh Bellovega telefona. Z njo se je začel zelo hiter razvoj omrežja.
Leto kasneje so v mestu New Haven zgradili že prvo telefonsko centralo, v kateri so zvezo ročno vzpostavljali telefonisti – manipulanti. Imela je 21 naročnikov. Že leto zatem so zgradili veliko večje ročne telefonske centrale. Centrala v New Yorku je imela 4000 priključki, v San Franciscu s 2000, v Chicagu s 1200, v Cincinnatiju pa 800 priključkov.
Leta 1880 so med Bostonom in Providence zgradili prvo medkrajevno telefonsko linijo. Kmalu so ji sledile še medkrajevne linije med Bostonom in New Yorkom ter Philadelphio.
Leta 1885 so ustanovili American Telephone and Telegraph Company, ki je začela graditi medkrajevne telefonske linije po vsej Ameriki. 25. Januarja 1915 so za promet odprli najdaljšo telefonsko linijo dotlej, ki je povezovala New York in San Francisco in je na svoji poti povezovala številna pomembna mesta. Linija je bila dolga 4800 kilometrov in jo je nosilo 130.000 lesenih drogov s steklenimi izolatorji.
Zaradi velikih zaslug na področju telefona so za častno otvoritev linje izbrali Bella in njegovega sodelavca Watsona. In tako je Bell v New Yorku ponovil prve besede, ki jih je nekoč kot prvič v zgodovini prenesel njegov telefon: »Gospod Watson, pridite, potrebujem vas.« Watson mu je na drugi strani žice odgovoril:» Z veseljem pridem, a za pot bom potreboval osem dni.« Watsonov odgovor jasno kaže, kako pomemben je bil telefona za razvoj človeka in družbe.
Skoraj hkrati s prvimi telefonskimi centralami so zgradili tudi dve slovenski centrali. Leta 1886 je poštna in telegrafska direkcija v Trstu objavila razpis za gradnjo telefonske centrale v Ljubljani. Načrt je naredila družba Siemens & Halske, vendar je projekt tisto leto propadel, ker se je nanj prijavilo le 60 interesentov. Nekaj let kasneje je projekt uspel in enajst let kasneje, točneje 16. oktobra 1897, je Ljubljana dobila prvo ročno telefonsko centralo, na katero je bilo priključenih 89 naročnikov in ena javna govorilnica. Dva meseca kasneje so za promet odprli še centralo v Mariboru. Nanjo je bilo priključenih 19 naročnikov in ena javna govorilnica. Obe centrali sta bili vključeni v medkrajevno telefonsko zvezo Dunaj – Gradec – Maribor – Ljubljana – Trst, v skupni dolžini 505 km, kar je bil tedaj najdaljši telefonski vod v Evropi. Leta 1901 je bilo v Ljubljani 192 naročnikov, v Mariboru pa 68. Vse več krajev je želelo imeti krajevno in medkrajevno telefonsko povezavo s svetom.
VIRI: PTT ARHIV št. 23 Dr. Velimir Sokol, Zagreb