Pri pripravah za polaganje transatlantskega kabla so ugotovili, da so telegrafski znaki pri dolgih linijah zamujali. Tega pojava si dolgo niso znali razložiti. Pozneje so spoznali, da je vzrok v električni polnitvi kabla.
Zaradi dolžine tvorijo podmorske telegrafske linje zelo velik upor galvanskemu toku. Če bi hoteli pri podmorskem telegrafskem prometu uporabljati navadne telegrafske aparate, ki zahtevajo razmeroma močan tok, bi morali v oddajni postaji imeti velike baterije. Vendar pa je bila uporaba velikih napetosti in močnih tokov v podmorskem telegrafskem prometu popolnoma izključena. Kabel ne prevaja samo električne energije, ampak jo v sebi tudi shranjuje, kakor pravimo se z elektriko polni. Obnaša se kot kondenzator. Polnitev se ne izvede v trenutku in tudi izpraznitev traja nekaj časa. Uporaba močnih tokov in napetosti pri podmorskih kablih pa je izključena tudi zaradi morebitnih hib v kablu, ki bi lahko ob uporabi močnih tokov povzročile prezgodnjo poškodbo. Zaradi vseh teh razlogov so podmorske telegrafske linije delovale z majhnimi napetostmi in šibkimi tokovi. Ker šibki tok ni mogel pritegovati kotve pisalnika v sprejemni postaji, so namesto kotve uporabljali zrcalni galvanometer.
Ta ima tuljavo z velikim številom ovojev. Vanjo je vstavljena bakrena cev s stekleno odprtino. Za njo je na nitki pritrjeno okroglo zrcalce. Na zadnji strani zrcala je prilepljen majhen magnet, ki ima vlogo magnetne igle. Ker bi se po vsakem odklonu zrcalce zibalo, so bakreno cev napolnili z glicerinom. Tako se magnet po vsakem odklonu hipoma umiri. Iz svetilke sveti na zrcalce ozek svetlobni trak. Ta se odbija na skalo, iz katere telegrafist odčita telegrafske znake. Zrcalni galvanometer daje minljiva znamenja, opazovanje teh znamenj pa je bilo za telegrafiste zelo utrudljivo. V oddajni postaji so s posebnim dajalom (dvojni tipač) obračali pole baterije in pošiljali kratek pozitivni ali negativni tokovni sunek. Tudi pri daljšem pritisku na tipko so poslali samo en tokovni sunek proti sprejemni postaji. Zrcalce z magnetom se na sunek odkloni v eno ali drugo stran, nakar se vrne v mirovni položaj. Vsaka postaja ima stikalo za preklapljanje med oddajnim in sprejemnim načinom. Med postajo in linijo je zaporedno vezan kondenzator, nekoč so mu rekli laydenska steklenica. To je naprava, ki bi ji lahko rekli tudi shramba naboja. Ko kondenzator naelektrimo z virom napetosti, se na vsaki izmed plošč nabere enaka količina naboja z nasprotnim predznakom. Kondenzator obenem onemogoča škodljivo delovanje zemeljskih tokov na kabel. Po zemlji krožijo tokovi, ki so posledica različnih električnih potencialov. Ti bi odklanjali magnetno iglo ter motili telegrafski prenos.
Zveza dveh transatlantskih telegrafskih postaj: Ko na postaji A pritisnemo na gumb dvojnega tipača M1, oddamo električni impulz. Pozitivni električni sunek steče čez pretikalo I1 proti kondenzatorju C1. Zunanja stran kondenzatorja C1 se nabije s pozitivnim nabojem. Obenem se na linijski strani kondenzatorja C1 kopiči negativni naboj. Pozitivni steče po kablu proti kondenzatorju C2, kjer se linijska stran kondenzatorja C2 napolni s pozitivnim nabojem. Na zunanji oblogi kondenzatorja C2 se kopiči negativni naboj. Pozitivni se odbija in steče skozi pretikalo I2, zrcalni galvanometer G2 in ozemljitev v tla. Po zemlji se vrača v postajo A in se preko dvojnega tipača M1 zaključi na bateriji. Baterija, sestavljena iz desetih elementov, je zadoščala za prenos telegrafskih sporočil med kontinenti.