Lars Magnus Ericsson se je rodil 5. maja 1846 in odraščal v majhni švedski vasici Vegerdol. Pri dvanajstih letih je izgubil očeta in sam je moral poskrbeti za svoje preživetje. Delal je tudi v tovarni telegrafov Öller & Co. Tam se je izpopolnjeval in pridobival izkušnje v takrat visoki tehnologiji. V njej so projektirali in izdelovali telegrafe, ki so bili takrat pomemben proizvod. V šestih letih se je v tovarni izkazal s svojim znanjem in sposobnostmi. Tako je prejel državno štipendijo za usposabljanje v tujini. Izobraževal se je v Švici in Nemčiji, med drugim tudi pri takrat zelo napredni tovarni Siemens in Halske. Leta 1876 se je vrnil na Švedsko. V najetih prostorih v Stockholmu je odprl svojo elektro- mehansko delavnico. Na začetku se je ukvarjal s popravilom telegrafske in tedaj redke telefonske opreme in drugih električnih naprav. Njegovo znanje in inovatorski duh sta ga silila v izboljšave obstoječih proizvodov. Kmalu je začel izdelovati izboljšano opremo po lastni zasnovi. Leta 1880 je pri Ericssonu delalo deset delavcev, že čez štiri leta je imel skoraj sto zaposlenih. Čeprav je tedaj telefon štel za razkošje, si je Ericsson prizadeval za njegovo popularizacijo in tehnološko izboljšanje.
Leta 1884 je uvedel nov namizni induktorski model AC100. Telefon je zasnoval sam, saj je bilo takrat podjetje majhno, kar mu omogoča poleg vodenja še načrtovanje izdelkov. Telefon ima za osnovo dve magnetni kotvi, ki hkrati služita kot nogi. Nanje je pritrjen induktor v škatlastem ohišju. Nad njim je montirana ebonitna plošča, v kateri so kontakti viličnega stikala. Na ploščo je pritrjen lesen stebriček, v katerem je skrita indukcijska tuljava. Nanj je pritrjen spiralen mikrofon. Bellova slušalka je obešena na mehanizem viličnega stikala.
Leta 1892 je Ericsson uvedel posodobljen model AC110, ki je izpodrinil svojega predhodnika. Model AC100 je bil izdelan v majhnih količinah. Pozneje je bilo večina telefonov predelana. Dodali so jim takratno novost – pogovorko (slušalko) zaradi česar je danes model med zbiralci zelo dragocen in iskan eksponat.
Njegova izvirna oblika in prepoznavnost sta bili osnova za izdelavo logotipa, s katerim so nekoč bili označeni Ericssonovi telefoni.
Ericsson slovi po kakovostnih izdelkih privlačnega videza, ki jih je mogoče kupiti na trgih celega sveta. Zaradi velikega povpraševanja je družba Ericsson postavila tovarne po celem svetu. Leta 1896 je bilo pri L M Ericssonu zaposlenih približno petsto delavcev. Leta 1900 se je Ericsson kot generalni direktor in predsednik uprave upokojil. Preselil se je na svoje posestvo blizu Stockholma. Umrl je 17. Decembra 1926 v starosti osemdeset let. Lars Magnus Ericsson je bistveno prispeval v razvoj telefonske tehnike. Brez dvoma je bil pionirski podjetnik v prvih letih proizvodnje telefonov.
Je namizni aparat z zvoncem na enosmerni tok, namenjen za ročne hišne centrale. Telefon je bil last Franca Misleja iz Lozic, ki je v Argentini kot samouk napravil uspešno tehnično kariero v Ericssonu.