Sporazumevanje na daljavo oziroma neke vrste telekomunikacije so poznali že v starih kulturah. V starem Egiptu so uporabljali megafone, v stari Grčiji heliograf. To je bil sistem, ki je temeljil na prižiganju ognjev. Z ognjem so si pomagali tudi Indijanci, ko so pošiljali dimne signale. Afriška plemena še danes pošiljajo sporočila s pomočjo tam-tamov. V krščanskem svetu je sporočila prenašal zven zvonov. Ko so izumili smodnik, je postalo priljubljeno sredstvo za signale grmenje topov.
Leta 1794 je nastal prvi obsežni telegrafski sistem v Franciji. Claude Chappe je izumil optični telegraf s posebno abecedo. Deloval je po načelu komunikacije med postajami, ki so si izmenjavale znake s pomočjo posebnih mehanskih rok. S pomočjo žic in verig je človek v stolpu dajal vzvodom različne lege ter s tem pošiljal znamenja sosednjemu stolpu. Tako so se znamenja od stolpa do stolpa ponavljala vse do končne postaje. Chappejev telegraf je bil okoren in zelo odvisen od vidljivosti, vendar so se z njegovo pomočjo depeše v lepem vremenu hitro širile. Državniki so začeli spoznavati, kako pomembna so brzojavna sporočila za državne in vojaške namene.
SOEMMERING IZUMIL ELEKTRIČNO TELEGRAFIJO
Bavarski minister grof Montgelas je pri nekem obedu nagovarjal dr.Samuela Thomasa Soemmerringa, naj preuči, kako bi bilo mogoče po vsej Bavarski uvesti optične telegrafske postaje. Soemmerring se je z idejo navdušeno spoprijel, a namesto optičnega izumil prvi električni telegraf. Ta je deloval na principu kemičnih učinkov električnega toka. Znamenja je dajal s pomočjo razkrajanja vode. V stekleni podolgovati kadi, napolnjeni z nakisano vodo, je stalo 25 navpičnih iglic iz tanke zlate žice. Ko je skozi določeno iglico stekel električni tok, so se okrog nje nabirali mehurčki. Vsaka igla je bila označena z eno črko abecede. Naprava je bila s 24 žicami zvezana s stikalom, ki je na enostaven način iglice vključevalo v električni tokokrog voltovega stebra. Tako je leto 1809 postalo rojstno leto električne telegrafije. Soemmreringov izum ni imel praktičnega pomena, že uporaba 24 žic je bil pri takratni tehnologiji velik zadržek. Bil pa je dobra pobuda za nadaljneje poskuse električne telegrafije in elektrotehnike kot takšne.
PETEROIGLIČNI
Sledila so odkritja: Oersted je odkril odklon magnetne igle, Amper je dognal elektrodinamični učinek galvanskega toka, Schweigger pa je iznašel prvi multiplikator (tuljavo). Te iznajdbe je Schilling primerno izkoristil ter zgradil prvi iglasti telegraf, ki ga je leta1835 predstavil na zborovanju prirodopiscev v Bonu. Aparat je imel pet igel, s kombinacijo njihovih odklonov pa je Schilling sestavil abecedo. Tudi ta brzojavna priprava je bila neprimerna za širšo uporabo. Ko je William Fothergille Cooke videl Schillingov brzojav, je takoj spoznal pomenbnost te iznajdbe, in posvetil se je telegrafiji. Pri razvoju mu je pomagal Wheatstone. Nekaj mesecev pozneje (leta 1837) sta dobila patent za svoj peteroiglični telegraf. Istega leta sta za Birminghamske železnice postavila 60 km dolgo telegrafsko zvezo s peteroiglčnim telegrafom. To je bila prva javna telegrafska linija na svetu.
PO ZASEBNI LINIJI
Z električno telegrafijo se je ukvarjal tudi matematik Gauss. Ko je prof. Viljem Weber izumil zrcalni galvanometer, jima je prišlo na misel, da bi ga uporabila za telegrafijo. V ta namen je leta 1833 prof. Weber napel dva vodnika nad mestnimi hišami ter ustvaril prvo zasebno telegrafsko linijo. Karol Avgust Steinheil je to telegrafsko napravo še izpopolnjeval. Odpravil je eno od dveh tokovodnih žic. Tako je zemlja prevzela vlogo odvodne žice, kar je temeljnega pomena za telegrafske naprave, saj je to bistveno poenostavilo njihovo delovanje.