V Morsejevi postaji telegrafsko klepalo električne impulze Morsejeve abecede pretvarja v zvočne signale, ki jih telegrafist sprejema slušno. Klepalo je pomožni rele, ki dela v lokalnem tokokrogu. Napaja se s stalno močjo lokalne baterije telegrafskega releja (preprege).
Sestavni deli telegrafskega klepala so pritrjeni na medeninasto podlogo, ki je povezana s tanko leseno zvočno ploščo. Nad elektromagnetom je kratek dvoramni vzvod, ki nosi kotvo iz mehkega železa. Gibanje dvoramnega vzvoda omejujejo regulacijski vijaki. Eden je na dvoramnem vzvodu, drugi pa na odbojnem stebru. Os dvoramnega vzvoda je vpeta na nosilcu za elektromagnetom. Na njem je regulacijska vzmet, ki skrbi, da je kotva odmaknjena od elektromagneta. Hod dvoramnega vzvoda se regulira z regulacijskimi vijaki. Ko elektromagnet priteguje kotvo, dvoramni vzvod udarja po odbojnem stebru, lesena zvočna ploščica pa zvok dodatno ojača. Ker je trkanje klepala močno, so regulacijski vijaki opremljeni z zateznimi maticami. Na spodnji leseni podlogi stojita dva priključna vijaka, ki povezujta tuljave elektromagneta. Te imajo nekoliko debelejšo žico in manj ovojev. Njihova upornost je 150 ohmov. Klepalo stoji na nogicah, ki preprečujejo dušenje zvoka. Postavljen je v posebno leseno škatlo školjkaste oblike. Ohišje še dodatno ojača zvok in ga usmeri v želeno smer. Vse skupaj je bilo postavljeno na nosilnem stebričku v višini telegrafistovega ušesa.
Zaradi preproste konstrukcije je bilo vzdrževanje naprave enostavno. Izdelana je iz medenine, ki je pred korozijo zaščitena s tankim slojem laka. Tako so za čiščenje uporabljali samo čopič. Občasno je bilo treba kontrolirati hod kotve in ga po potrebi nastaviti.
V obdobju telegrafije je bilo izdelano veliko modelov klepal, načela delovanja pa so ostala nespremenjena.