Morsejev pisalni aparat omogoča sprejem telegrafskega sporočila, izpisanega na papirni trak. Poznamo dve vrsti teh aparatov; starejši je reliefni Morsejev aparat, ki na trak izpisuje reliefna ali pridvižna znamenja. Njegova slaba stran je, da so znaki pri šibki svetlobi težko čitljivi. Ta pomanjkljivost se še posebej pokaže pri slabši kvaliteti papirja. Novejša različica Morsejevega pisalnega aparata je barvilni ali črnilopisni Morsejev pisalni aparat, ki na papir izpisuje znake s pomočjo črnila. Obe različici aparata so uporabljali skozi vse obdobje telegrafije. Morsejevi pisalni aparati so bili izdelani v različnih izvedbah, a načela delovanja so ostala nespremenjena.
Aparat je montiran na trdnem lesenem podnožju. V medeninastem ohišju je nameščen mehanizem za pogon papirnega traku. Motorna sila naprave je kovinska vzmet, podobna tistim v urnih mehanizmih. Vzmet je zaprta v bobnu, ki je pritrjen na ali v ohišju z mehanizmom. Vzmet je po potrebi treba naviti s pomočjo navijalnega ključa. S pomočjo več zobatih koles in valjčkov mehanizem vleče papirni trak pod napravo za pisanje znakov. Za enakomerno hitrost traku skrbi regulator hitrosti s krilci, ki je vgrajen v ohišju. Za pogon in ustavljanje mehanizma je pripravljeno posebno zatikalo ali mehanska zavora z zunanjim vklopnim vzvodom.
Elektromagnet služi za premikanje dvoramnega vzvoda. Ta neposredno ali s pomočjo vzvodov izpisuje znake na papirni trak. Krak dvoramnega vzvoda, ki nosi kotvo, se giblje med regulacijskimi odbojniki. Z njegovo pomočjo nastavljamo hod vzvoda in oddaljenost kotve od jedra elektromagneta.
Pri barvilnem Morsejevem aparatu je naprava za pisanje opremljena s pisalnim kolescem, ki se vrti v posodi s črnilom. Brž ko elektromagnet privleče kotvo, se kolesce dvigne in na papirni trak, ki se pomika nad njim, izpiše določen znak. Glede na to, koliko časa je kotva pritegnjena k elektromagnetu, kolesce na traku izpiše krajši ali daljši znak.
Pri reliefnem aparatu se za zapis uporablja pisalni klinec – pisalo, ki je pritrjeno na koncu dvoramnega vzvoda. Trak se vleče med dvema valjčkoma. Zgornji ima po sredini utor, ki je po globini prilagojen pisalu. Ko elektromagnet pritegne kotvo, pisalni klinec vtisne ustrezni znak. Ko skozi elektromagnet ne teče tok, je kotva dvoramnega vzvoda v mirujočem položaju, za kar skrbi spiralna vzmet, vpeta v regulacijski vijak.
Starejše tuljave elektromagnetov so bile izolirane s svilnato izolacijo. Če telegraf napaja lokalna baterija, ima elektromagnet aparata upor 150 ohmov.
Eno navijanje vzmeti zadošča za 20 do 40 minut dela. V tem času skozi valjčke steče približno 34 metrov traku.
Telegrafski sprejemnik je bil običajno narejen iz medenine in je bil pred korozijo zaščiten s tankim slojem laka, kar je zahtevalo posebno vzdrževanje. Telegrafist je sprejemnik redno očistil s čopičem. Po potrebi ga je dodatno očistil še z vlažno krpico. Z njo je sproti odstranjeval tudi sledi črnila, zobata kolesa in ležaje pa je redno mazal z oljem.