Za prvo telegrafsko linijo na svetu sta zaslužna matematik Carl Friedrich Gauss in profesor Wilhelm Eduard Weber, izumitelj zrcalnega galvanometra. Na misel jima je prišlo, da bi napravo uporabljala za prenos sporočil. V ta namen je profesor Weber leta 1833 v nemškem mestu Göttingen postavil prvo zasebno telegrafsko linijo. Z njo je povezal fizikalni laboratorij in zvezdarno.
Gole žice te telegrafske linije so bile napeljane čez strehe hiš po lesenih drogovih. Drogovi so bili kot podporne točke, žice pa so bile pritrjene brez izolatorjev. Kmalu se je pokazalo, da je les slab izolator. Tok je po drogovih uhajal v zemljo, posebej še, kadar so bili drogovi vlažni. Zato so poskušali vodnike na drogovih izolirali. Pod žico so polagali klobučevino, žico pa so ovijali s papirnim trakom, impregniranim z oljem. Vlaga pa je s sčasoma napojila trak in tok je zopet uhajal skozi vlažna mesta.
Carl August von Steinheil je z bistrim in genialnim duhom začel izpopolnjevati primitivno in dokaj okorno Gaussovo telegrafsko pripravo. Spomladi leta 1837 je odprl štiri telegrafske linije, opremljene z boljšimi aparati. To so bile zasebne linije, ki so povezovale znanstvene zavode. Steinheil je bil tudi prvi, ki je odpravil eno od dveh tokovodnih žic. Tako je zemlja prevzela vlogo odvodne žice, kar je temeljnega pomena za razvoj telegrafije. To je poenostavilo delovanje naprav in bistveno pocenilo telegrafsko omrežje.
Anglež Fothergill Cooke in Charles Wheatstone sta Schillingov brzojav izpopolnila. Leta 1837 sta dobila patent za nov brzojavni aparat, ki sta mu dala ime peteroiglični telegraf. Od Birminghamske železnice sta pridobila dovoljenje za telegrafsko linijo. Postavili so jo ob železnici v dolžini 60 km. To je bila prva javna telegrafska linija na svetu.
Samuel Finley Breese Morse je leta 1843 odprl prvo telegrafsko povezavo Washington – Baltimore. Velikanski uspeh je še pospešil hitri razvoj telegrafskega prometa po Ameriki. V Evropi je bila zgrajena prva telegrafska linija leta 1848 med Hamburgom in Cuxhavnom. Na naših tleh so v stari Avstriji telegrafske linije gradili ob progi južne državne železnice po letu 1848. S splošnim razvojem družbe in gospodarstva so po letu 1860 odpirali telegrafske postaje tudi v manjših krajih, oddaljenih od mest in železnic. Tako je do leta 1900 pri nas delovalo približno 200 telegrafov.
V pionirskem obdobju telegrafije so vložili veliko truda v izolacijo golih telegrafskih žic. Kar dolgo je trajalo, da so iznašli ustrezen izolator. Poskusno so uporabljali cevi iz stekla, porcelana, gline in gutaperke. Izolatorje so pritrdili na drog in žico ovili okoli njih. Ob veliki vlažnosti pa se je tudi takšna izolacija poslabšala. Tako so na začetku izolatorje pokrivali s strešicami. Rešitev se je izkazala kot slaba, kajti na izolatorje je ob slabem vremenu prihajala vlaga in pojavljali so se odvodi. Vedno močneje se je kazala potreba, da bi en del izolatorja popolnoma zavarovali pred mokroto. Ko so strešico spravili pod izolator, je dobil podobo zvonca. Leta 1852 so začeli zvonaste izolatorje pritrjevati na drogove. Ti še niso bili praktični, vendar so dobro izolirali gole vodnike. Iz njih se je razvil nov izolator, ki po obliki spominja na zvonec v zvoncu. Poimenovali so ga dvojni zvonec. V času telegrafskih linij je nastalo veliko število različnih izolatorjev, ki po zasnovi izhajajo iz dvojnega zvonca. S časom se na njih naseda prah, saje in umazanija, posebej ob železnici. Tako umazani izolatorji zlasti v slabem vremenu povzročajo odvode. Zato so jih občasno prali in čistiti. Za vodnike so v začetku uporabljali bakreno žico, ki je bila mehka in se je pogosto trgala. Za izboljšanje mehanskih lastnosti so začeli uporabljati trde bakrene zlitine bakra s fosforjem, silicijem in kromom. Avstro-ogrska telefonska uprava je uporabljala žice iz silicijevega brona.
Ker je bil tedaj baker drag, se je večkrat zgodilo, da so ljudje žice potrgali in prodali. Zato so ponekod uporabljali pocinkano železno žico, ki je bila cenejša, vendar je imela slabšo prevodnost.
Kot zanimivost naj omenim, da je angleška vlada plačevala odškodnine lastnikom zemljišč, na katerih so stali telegrafski drogovi. Zato se je bila prisiljena obnašati ekonomsko in svoje linije izkoriščati do skrajne mere. To je bil eden od razlogov za hitro širitev telegrafskih linij v Angliji.