Telegrafski taster ali dajalo so imenovali tudi tipač. Še najbolj se je udomačil izraz telegrafski ključ. To je preprosta mehanska naprava, s katero je telegrafist na linijo pošiljal električne impulze Morsejeve abecede. Izdelan je bil iz kvalitetnih materialov, saj je bil izpostavljen pritisku roke telegrafista. Njegov glavni del je dvoramni vzvod, vpet v stranske vijake. Ti mu omogočajo horizontalno gibanje. Pod vsakim krakom dvoramnega vzvoda je po eno kontaktno ležišče s kontakti iz plemenitega materiala. S pomočjo vzmeti je vzvod v mirovanju vedno naslonjen na mirovni kontakt, ki je na krajšem kraku vzvoda. Nad mirovnim kontaktom je vijačni kontakt. Ta skrbi za regulacijo hoda vzvoda. Telegrafist je pritiskal taster na izolacijskem gumbu, pod katerim je delovni kontakt. Čeprav so se kontakti zaradi dela čistili sami od sebe, jih je bilo občasno treba očistili s finim brusnim papirjem. Po dolgi uporabi so se kontakti izrabili in jih je bilo treba zamenjati.
Tasterji, izdelani po prvi svetovni vojni, so imeli podlogo iz bakelita, novejši celo iz plastičnih mas. Večina, predvsem starejši, pa so imeli leseno podlogo, ki je bila običajno pritrjena na telegrafsko mizo. Na podlogi so trije priključni vijaki, ki so zvezani z dvoramnim vzvodom, delovnim in mirovnim kontaktom. V času uporabe Morsejevega telegrafa so izdelali veliko različnih tasterjev, načela delovanja pa so ostala nespremenjea.
