Američan Cir W. Field je z veliko vztrajnostjo in neverjetno energijo premagoval vse težave pri polaganju kabla med Evropo in Ameriko. Leta 1855 je z ameriškimi investitorji uspešno vzpostavil telegrafsko zvezo med Ameriko in Novo Fundlandijo. Leta 1856 pa se je podal v Anglijo, da bi pridobil nove investitorje za transatlantsko linijo. Posrečil se mu je in februarja 1857 so začeli izdelovati kabel.
Vodnik je bil narejen iz sedmih med seboj prepletenih bakrenih žic, ki jih je obdajala izolacija iz gutaperke. Izoliran vodnik je dodatno ščitil ovoj impregnirane konoplje. Zunanji zaščitni mehanski oklep (armaturo) je sestavljal oplet iz osemnajst žičnih vrvi, vsaka je bila spletena iz sedmih žic. Kabel so izdelali v štirih mesecih.
Polaganje se je začelo 6. avgusta 1857 iz Valentie na Irskem. Kabel je bil naložen na posebej prirejenih ladjah Niagara in Agamemnon. Za vleko v plitvih vodah sta skrbela dva manjša parnika. Zaradi pomembnosti projekta sta polaganje spremljali ena angleška in ena ameriška korveta.
11. avgusta so položili že 300 milj kabla. Zaradi razburkanega morja in nespretnega ravnanja pri polaganju se je kabel pretrgal. Ker odtrganega konca niso mogli dvigniti z morskega dna, so ladje odjadrale proti kopnemu. Spomladi leta 1858 so znova začeli s polaganjem, vendar tokrat drugače. Ladje odjadrajo na morje in sredi oceana so združili oba kabla. Niagara je začela polagati kabel proti Novi Fundlandiji, Agamemnon pa proti Angliji. Pri polaganju se je kabel štirikrat pretrgal, vendar so vsakokrat konec kabla ujeli in ga spet spojili. Tako je bil 5 avgusta 1858 uspešno položen prvi kabel med Starim in Novim svetom.
Angleška kraljica in predsednik Združenih držav sta si ob velikem dogodku po transatlantskem kablu poslala telegrafske čestitke. Obe državi sta z navdušenjem praznovali uspeh, ki mu dotlej v zgodovini človeštva ni bilo para. Toda še preden se je veselje poleglo, je kabel že začel odpovedovati pokorščino. Po dvajsetdnevnem slavnem obratovanju, še preden je sploh lahko služil javnemu prometu, se je kabel pokvaril. Ker je bilo znanje o merilnih metodah pomanjkljivo, natančnega vzroka za žalostno dejstvo niso našli.
Naslednjih nekaj let so se ukvarjali s vprašanjem, kako izdelovati in zanesljivo položiti podmorski kabel. Julija 1865 so se ponovno lotili transatlantske linije. Za polaganje so posebej pripravili ladjo Great Eastern, ki je bila tedaj največja ladja na svetu, saj je v dolžino merila kar 211m. Kabel je v ladijski kabelski shrambi ležal zvit kakor svitek. Zaradi nadzora kabla so imeli neprestano telegrafsko zvezo s celino. Da bi bil nadzor popoln, je bila kabelska shramba napolnjena z vodo, ki so jo pri polaganju sproti izsesavali. Tudi pri tem kablu je bil vodnik sestavljen is sedmih bakrenih žic, izoliran pa je bil s štirimi sloji gutaperke in obdan z zaščitnim ovojem impregnirane konoplje. Armaturo je sestavljalo deset jeklenih žic opredenih s pokatranjeno konopno prejo.
Pri polaganju so imeli kar nekaj težav. Ko je bilo položenega 1200 milj kabla, so ugotovili napako. Da bi prišli do mesta napake so kabel dvigovali iz morske globine. Nemirno morje je zibalo ladjo, zato se je kabel preveč nategnil in se pretrgal. Čeprav iz take morske globine do tedaj še nikdar niso dvigovali kabla, so pričeli z iskanjem izgubljenega konca. Na žično vrv so pritrdili mačka in ga vlekli po morskem dnu. Po petnajstih urah vleke je dinamometer na ladji pokazal večjo napetost žične vrvi. Previdno so pričeli z dvigovanjem. Toda zaradi velike teže se je vlečna vrv pretrgala. Po večkratnih neuspešnih poskusih so dvigovanje kabla opustili.
Ladjo Great Easten so opremili z novo napravo za polaganje kabla. Kabel je tekel skozi kolesa, ki so bila opremljena z zavornim mehanizmom. Z napravo so lahko spuščali in dvigovali kabel. Poganjal jo je parni stroj s 70 konjskih moči. Za dvigovanje pretrganega kabla so imeli pripravljeno 20 milj dolgo železno vrv. 13 julija so iz Valentie ponovno začeli polagati 3000 km dolg kabl, ki ga je izdelalo Podjetje Glass Elliot & Co. 27. julija 1866 so brez posebnih pripetljajev prispeli do obrežja Nove Fundlandije. Stari in novi kontinent sta bila telegrafsko zvezana. Sporočila so pošiljali čez ocean in oznanjali zmago človeškega uma.
Po velikem uspehu se je družba odloči popraviti neuspeh iz leta 1865. Odtrgani konec je ležal približno 600 milj od Nove Fundlandije. Po več poskusih se jim je posrečilo dvigniti izgubljeni konec. Ko so ugotovili, da kabel deluje brez napak, so ga zvezali z novim in dokončno položili do celine. Dolžina kabla iz leta 1865 je bila 1896 morskih milj, kabel iz leta 1866 pa je bil za 42 morskih milj krajši. Dvajset let kasneje je bilo med Evropo in Ameriko položenih deset telegrafskih kablov, če ne štejemo prvih dveh, ki sta v letih 1873 in 1877 odpovedala. Po teh uspehih je bila pot razvoju svetovnega telegrafskega kabelskega omrežja odprta. Evropa je kmalu dobila telegrafske zveze z Južno Ameriko, Indijo, Kitajsko, Japonsko in Avstralijo.
VIRI: Elektrika, nje proizvodnja in uporaba, napisal Ivan Šubic, izšla pri Matici Slovenski leta 1897.