Po iznajdbi Morsejevega telegrafa leta 1837 se je telegrafsko omrežje začelo širiti. Zgrajeno je bilo iz nadzemnih žičnih vodov, postavljenih na leseno drogovje. Za tako zgrajene telegrafske linije je bilo morje nepremagljiva ovira. Zato so nujno potreboval način za vzpostavitev telegrafske zveze preko morja.
Wheatstone je že leta 1837 razmišljal, kako bi položili podmorski kabel med Anglijo in Francijo. V morje je nameraval položiti prevodnik, ovit s pokatranjeno konopno prejo. Leta 1844 je opravil več poskusov, vendar se zaradi pomanjkljive izolacije niso odnesli. Šele rastlinska smola gutaperka, ki so jo leta 1843 v London prinesli z malajskih otokov, se je izkazala kot primeren in dober izolator, ki je bil tudi neobčutljiv na slano morsko vodo. Werner Siemens je prvi zgradil stroj, ki je žico ovijal z gutaperko.
Brata Jacob in John Watkins Brett sta leta 1847 od francoske vlade pridobila koncesijo za vzpostavitev podmorske telegrafske linije med Francijo in Anglijo. Projekta nista realizirala v dogovorjenem roku, zato jima je koncesija propadla. Leta 1849 so jima pod pogojem, da vzpostavita telegrafsko linijo preko Rokavskega preliva do 1 septembra 1850, koncesijo obnovili. Ustanovila sta podjetje, ki je takoj začelo z izdelavo kabla. Tehnika za izdelovanje kablov je bila tedaj še v povojih. Narejen je bil iz 2 mm debele bakrene žice, ki je bila ovita z gutaperko, in je imela končni premera 12 mm. Dolžina posameznega dela kabla je bila 100m. 23 avgusta 1850 so pri Doveru začeli polagati kabel. Naložen je bil na ladjo Goliath, ki jo je vlekel parnik. Posamezne dele kabla so spajali na ladji in spuščali v morje, ki je na tem delu globoko do 75m. Zaradi pomembnosti projekta je polaganje kabla spremljala bojna ladja Widgeon, ki je skrbela za varnost in natančno določala traso. Ko je ladja Goliath prispela do sidrišča pri Calaisu, je začela telegrafsko komunicirati z Anglijo. Naslednji dan so podmorski kabel zvezali z že postavljenim kopenskim kablom in skušali poslati prvi brzojav med obema državama. Težko so pričakovali prve odklone na sprejemniku iglastega prejemala. Ko se igla ni hotela premakniti, so spoznali, da je kabel pokvarjen. Že prvo noč se je izolacija ogulila in poškodovala. Ves trud in kapital sta dobesedno padla v vodo. Vendar Bretta nista obupala, dobila sta novo koncesijo in iskala investitorje, ki bi finančno omogočili izvedbo projekta. Potencialni investitorji pa so bili nezaupljivi, in že je kazalo, da bo koncesija pretekla. Končno pa se jima je pridružil Thomas Crampton, ki je zahteval novo, zanesljivejšo mehansko konstrukcijo kabla. Jedro je bilo sestavljeno iz štirih bakrenih žic, izoliranih z gutaperko. Vmesni prostor je bil izpolnjen z vrvicami s katranom impregnirane konoplje. Jedro kabla je obdajal zaščitni ovoj iz impregnirane konoplje. Zaščitno armaturo je sestavljalo deset pocinkanih jeklenih žic s premerom sedem milimetrov. Milja kabla je tehtala približno sedem ton.
Dne 17 oktobra 1851 se je zgodil velik dogodek v zgodovini telekomunikacij. Uspešno so položili prvi podmorski telegrafski kabel med Anglijo in Francijo v približni dolžini 30 milj. Kabel se je dobro odrezal in po tem vzorcu so v kratkem času položili kable med Anglijo in Irsko, Anglijo in Nizozemsko, Švedsko in Norveško, Italijo in Sardinijo ter Francijo in Korziko.