Busola je pomožni instrument, ki je služil za kontrolo kvalitete linije in baterije v času delovanja telegrafa. Vezan je bil med telegrafsko postajo in linijo. Ker je instrument zelo podoben kompasu ali busoli, je po njem prevzel tudi ime.
Instrument je prikazoval približen linijski tok. Telegrafistu je omogočal vpogled v to, ali je linija dobra in kakšni so linijski pogoji. Po odklonu igle je bilo mogoče oceniti moč linijskega toka. Če je kazalec pokazal manj kot normalen odklon, je to pomenilo, da se je povečal linijski upor ali pa da se je zmanjšala napetost linijske baterije. Izkušnje so odločale o pravilni presoji stanja na liniji in narekovale pravilno ukrepanje ob nezadostnih pogojih za prenos sporočila. Busola je bila v veliko pomoč, saj meri tako moč toka iz postaje kot tudi moč toka iz druge postaje. Smer gibanja igle so določili ob vezavi postaje.
Predstavljena busola je zaščitena z medeninastim ohišjem, postavljenim na leseno podnožje. S sprednje strani je nameščena številčnica. Za številčnico stoji prava magnetna igla. Pritrjena je na fin ležaj, tako da se med dvema tuljavama giblje s čim manj trenja. Tuljavi sta omotani s tanko izolirano žico, skozi katero teče linijski tok. Ta ustvari magnetno polje, ki premika iglo. Magnetna igla na podaljšku svoje osi nosi kazalec v obliki igle, ki se giblje pred skalo številčnice. Ko ni toka, kazalec stoji na ničli. Ko tok teče skozi busolo, se kazalec odkloni na eno ali drugo stran, glede na smer toka.
Telegrafist je moral posebej paziti na pravilno delovanje busole, saj je bila edini telegrafski instrument, ki mu je na prvi pogled prikazala kvaliteto linije in baterije. V dolgem obdobju telegrafije so izdelali veliko različnih vrst busol. Modeli iz zadnjega obdobja telegrafije so bili že natančni miliampermetri. Narejeni so bili iz takrat sodobnih materialov, kot je bil bakelit. To je omogočalo tudi sodobno obliko naprave.